Zavod RS za transfuzijsko medicino

nadrejena stran Krvodajalstvo
 Osnovni podatki
 O krvi
 Dajanje krvi
 Predelava krvi
 Prenosljive bolezni
    Lestvica tveganj
 Obiščite nas
 Izjave
 Statistika
 Vprašanja
 Slovarček
 Raziskave

Bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo

Čeprav se pri mnogih boleznih povzročitelj v določeni fazi bolezni lahko pojavi tudi v krvi, je prenos bolezni s transfuzijo krvi malo verjeten.

S krvjo se lahko prenesejo virusi hepatitisa A, B, C in D, ki povzročajo zlatenico, virus HIV, ki povzroča AIDS, citomegalovirus, ki bolnikih z oslabljenim ali nerazvitim imunskim sistemom povzroča resne infekcije, virus Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo, parvovirus B19, ki povzroča vročinska stanja, izpuščaje, driske. Bakterije sifilisa in bruceloze z okuženo krvjo prenesejo bolezni tudi na prejemnika, isto velja za parazite malarije, toksoplazmoze, kala-azarja, borelioze in za prione, ki povzročajo Creuzfeld-Jakobovo bolezen. Določene bolezni se lahko prenašajo s krvnimi celicami, druge s krvno plazmo, nekatere pa z obema komponentama. Zelo redko se prenašajo z zdravili iz krvi, kot so na primer faktorji strjevanja krvi.

Vse bolezni, ki so prenosljive s krvjo, imajo določene značilnosti. Nekatere imajo zelo dolgo inkubacijsko dobo. To pomeni, da lahko preteče med samo okužbo in pojavom bolezni tudi več mesecev. Inkubacijska doba traja lahko tudi več let, na primer pri aidsu in Creuzfeld-Jakobovi bolezni. Bolezen pa lahko poteka tudi neznačilno, brez večjih subjektivnih težav in je ne prepoznamo. Takšne so okužbe s citomegalovirusom, ki jih zvečine ne prepoznamo. Po preboleli zlatenici tipa B ostane pet do deset odstotkov ljudi kroničnih nosilcev, povzročitelj bolezni pa lahko ostane v krvi tudi vse življenje. Nekateri povzročitelji ostanejo v telesu v mirujočem stanju, se pa občasno reaktivirajo in pojavijo v krvi. Za prenos je pomembno tudi to, da povzročitelj ne propade pri temperaturi in pogojih, v katerih shranjujemo kri in krvne pripravke.

Prenos bolezni s transfuzijo preprečujemo na tri načine:

  1. Z izborom varnih krvodajalcev. S pomočjo podatkov o prebolelih boleznih, načinu življenja, morebitnem tveganem vedenju, potovanju ali delu v tujini, ki jih krvodajalec navede v vprašalniku ali osebnem razgovoru z zdravnikom, odsvetujemo odvzem krvi vsem krvodajalcem, pri katerih prisotnosti nalezljivih bolezni ne moremo z gotovostjo izključiti.
  2. S kar najbolj zanesljivim testiranjem na povzročitelje bolezni. Vendar med stikom s povzročitelji bolezni in pozitivnim testom ostaja kritično obdobje, ko bolezni s testi še ne moremo zaznati. Ta čas, v katerem je prenos bolezni s krvjo možen, imenujemo diagnostično okno.V Sloveniji testiramo vsako odvzeto enoto krvi na štiri povzročitelje nalezljivih bolezni:
    • Virus zlatenice tipa B, ki povzroča vnetje jeter in se prenaša s spolnimi stiki, z okuženimi iglami narkomanov, z iglami za tetoviranje, preko posteljice z matere na otroka in s krvjo. V Sloveniji ostane po preboleli zlatenici 1 – 2% ljudi kroničnih nosilcev bolezni in ne morejo biti krvodajalci.
    • Virus zlatenice tipa C, ki se prenaša po istih poteh kot virus B. Bolezen pogosto poteka neznačilno, lahko tudi brez znakov, vendar pa v polovici primerov preide v kronično vnetje jeter. To bolezen testiramo pri nas od leta 1993. Ljudje, pri katerih je test pozitiven, ne morejo biti krvodajalci.
    • Virus HIV, ki napade telesni obrambni sistem. Prenaša se s spolnimi stiki, z okuženim priborom narkomanov, iglami za tetoviranje, v nosečnosti z matere na otroka, z dojenjem in s transfuzijo. S testi dokazujemo prisotnost protiteles na virus, ki se po okužbi v krvi pojavijo tudi več let pred izbruhom same bolezni, to je aidsa. Krvodajalca že v vprašalniku ali osebnem razgovoru vprašamo o tveganem načinu življenja: homoseksualni stiki med moškimi, pogosto menjavanje spolnih partnerjev, intravensko uživanje drog. Ljudem , ki spadajo v skupino s tveganjem, odsvetujemo dajanje krvi.
    • Sifilis povzroča bakterija, ki se prenaša s spolnim stikom in se pri nezdravljenih bolnikih v začetni fazi bolezni, lahko pa tudi kasneje, pojavi v krvi. Tisti, pri katerih je test na to bolezen pozitiven, ne morejo biti krvodajalci.
    • Za tiste bolnike, ki so imunsko zelo oslabljeni, na primer po kemoterapiji in transplantaciji ali za nedonošenčke, pripravljamo kri, ki jo testiramo tudi na prisotnost citomegalovirusa. Čeprav je potek te bolezni pri sicer zdravih ljudeh blag, pa pri imunsko oslabljenih povzroča hude okužbe.
    • S krvjo se prenašajo tudi malarija, toksoplazmoza, kala-azar in druge, ki pa so pri nas zelo redke. Iz področij, kjer so razširjene, Azije, Afrike in Južne Amerike, so jih prinesli popotniki oziroma priseljenci. Zato ljudje, ki so potovali po endemskih področjih, toliko časa ne morejo dati krvi, dokler ne mine inkubacijski čas, ki je za posamezno od naštetih bolezni značilen. Če pa so v tem času preboleli kakšno nepojasnjeno bolezensko stanje, krvi ne morejo dati.
  3. Z inaktiviranjem povzročiteljev bolezni, ki ga uporabljamo pri pripravi zdravil iz krvi (npr. albumina ali faktorjev strjevanja krvi).

©  Zavod RS za transfuzijsko medicino
Zadnja sprememba: 4 02 2008 02:37:03